Tako. Sedimo na vlaku. Kopaonik je za nami, tudi Beograd se počasi a vztrajno oddaluje. V vagonu vlada čudna spokojnost, otroci z zamišljenimi pogledi vsak v svojem svetu opazujejo mimo oken bežeče podobe in oddaljeno, bolj jasno izrisano pokrajino. V resnici strmijo nekam v prazno, in se jim v glavah, tako kot meni, rišejo čisto druge slike. Slike, ki so jih devet dni slikali s pomočjo starih, predvsem pa novih prijateljev in slike, ki so jih prijateljem pomagali naslikati sami. Kdove, kakšne zgodbe se sedaj odvijajo v njihovih glavah. Verjamem, da so tudi njihove, tako, kot moje, izrazito barvite, polne vtisov, ki sproti izpodrivajo drug drugega in jih kar ne zmanjka. Na nekaterih slikah so nejasni obrisi, bežne podobe, spet druge imajo jasne, zelo močne in poudarjene linije. Tudi učitelji smo tokrat bolj redkobesedni. Zadovoljno se muzamo in vsak pri sebi zbiramo vtise, tu in tam kakšnega delimo s kolegom. Ena izmed učenk, kot jaz, zliva vtise na papir. Dejansko na papir. Ona to počne še analogno. :) Ob pogledu na fanta, ki sedi dva sedeža pred mano in ne skriva otožnega pogleda, ker ve, da jaz dobro vem, zakaj njegovo srce trenutno ni tako zelo razigrano, kot je bilo pretekli teden, se še meni skoraj utrne solza. Spodbudno mu pomežiknem. Nazaj dobim kisel, a hvaležen nasmeh. Tudi meni ni najlažje pri srcu, pa vendar se mi od zadovoljstva kar samo od sebe smeji. V slabih desetih dneh svojim učencem nisem bil zgolj učitelj. Bil sem njihov vodič, starš, policist... Predvsem pa sem bil njihov prijatelj. Zares, počutil sem se kot njihov čisto pravi prijatelj. Otroke, ki jih videvam dnevno, sem spoznal še v malo drugačni luči. In oni mene. Žarnico šolskega hodnika smo vsaj za kratek čas zamenjali za sijalko, ki nam je osvetlila marsikaj novega. In nikoli ne bo ugasnila. Toliko pozitivne energije, ki so mi jo dali otroci v teh naših podaljšanih počitnicah, bo zadostovalo kar za nekaj časa! Z največjim zadovoljstvom sem opazoval, kako se tkejo nova prijateljstva, pletejo simpatije. Učenci iz Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Bolgarije, Srbije in Slovenije so pokazali neverjetno složnost in dan za dnem brisali meddržavne meje, predvsem tiste v naših glavah. Neki dan so bile zanje na sporedu t. i. "Igre brez meja". Kar se mene tiče, je bil celoten Zimski festival na Kopaoniku ena sama igra BREZ MEJA! Naravnost čudovito! Klara, Pia, David, Domen, Matjaž in učenci iz OŠ Livada, se vidimo naslednji teden v šolskih klopeh. Jaz bom za katedrom. Prosim, naj luč s Kopaonika ostane prižgana. ;) Brezovčanom pa en prisrčen pozdrav, upam, da se čim prej srečamo na kakšni medšolski prireditvi. Verjamem, da bomo imeli veliiiiiiiiiiike težave, če bo prireditev tekmovalnega značaja... :) Učitelj Simon
sobota, 27. februar 2016
9. DAN, NEDELJA, 27.2.2016
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiSpoštovani učitelj Simon!
IzbrišiKako lepo je tole brati. Hvala, ker ste delili z nami. Hvala, ker ste bili z njimi in velika hvala, ker ste!
Tako kot je rekel Domen: "Simon je tak car!"
S spoštovanjem!
Natalija & Aljoša