nedelja, 05. marec 2017

3. in 4. 3. 2017

S prvimi sončnimi žarki, ki so nas požgečkali po licih se je pričel prebujati naš zadnji dan na Kopaoniku. Vstali smo sicer malo kasneje, saj je bil pozdrav soncu tisti dan opuščen, zaradi plesa, ki je prejšni dan trajal dlje v noč, kot ponavadi. Ko smo se malo bolj zaspani skobacali na zajtrk, so si nekateri za na pot do Beograda spravili tudi nekaj slaščic, ki so bile postrežene za zajtrk. Še najbolj priljubljena izbira so bili čokoladni žepki, kar je pomenilo da le teh za naše učitelje, ki so prišli le nekaj trenutkov za nami, ni ostalo nič.
Po zajtrku smo šli v sobe in spakirali še zadnje malenkosti, nato pa prtljago odnesli k recepciji, kjer nas je čakala do odhoda. Ker pa smo nato imeli prostega časa še na pretek, smo si z novimi prijatelji privoščili še zadnjo vročo čokolado. Ves ta čas pa so nas skozi okna sončni žarki kar vabili, naj se jim pridružimo zunaj, zato smo se odpravili še na igrala, ki se nahajajo pred hotelom in ponovno prebudili svojega notranjega otroka.
Nato pa je že napočil čas, da se usedemo na avobus in v njegovem zavetju nekaj ur potujemo do središča Beograda.
Tam smo se ponovno za eno noč ustalili v Vili Forever, a preden so napočile večerne ure smo se odpravili na ogled po središču Beograda ter njegovih večjih znamenitostih. Po nekaj časa hoje smo se za večerjo ustavili v restavraciji, kjer so vsi končno okusili hrano, na katero skoraj vsak pomisli ko zasliši besede 'srbska hrana'. Seveda govorim o čevapčičih.
Nekateri smo se nato še odpravili po mestu in njegovih trgovinicah, kjer smo kupili kakšne spominke ali razglednice, drugi pa so se odpravili nazaj v hostel.
Ko smo vsi prišli nazaj v naše sobe, pa smo se ponovno bolj počasi odpravili spat, saj smo naši sošolki, ki ima danes rojstni dan, voščili takoj ko je danes kazalec na uri odbil polnoč in se je pričel njen rojstni dan. Seveda pa samo ji tudi skupno vsi čestitali zjutraj na vlaku in iskreno si želim, da ta dan preživi lepo in se v prihodnosti spominja le najlepših stvari, ki so se ji že in se še bodo dogodile.
Trenutno sedim na vlaku, obkrožena z množico novih ljudi, ki sem jih spoznala pretekli teden, s katerimi smo ustvarili spomine in krasno izkušnjo, ki upam da se jo bomo spominjali še dolgo. Sedim ob oknu in opazujem ravnine, majhne vasice, zaselke, drevesa, medtem ko se čez Hrvaško vozimo proti domu. Še enkrat se spominjam vseh novih obrazov in dogodkov minulega tedna, ko razmišljam katere besede bi pustila na koncu tega bloga. A bolj, ko razmišljam, bolj mi v glavi odmeva misel, ki jo zdaj razumem bolje kot sem jo včasih.
"Povsod je lepo, a doma je najlepše," se glasi. Ko gledam skozi okno vidim lepoto. Ko smo se sprehajali po okolici hotela na Kopaoniku ali pa po Beogradu sem videla lepoto. Lepoto vidim v njihovi zgodovini, kulturi, predanosti le tej ter veselju ljudi ki lahko na kakršenkoli način izrazijo ljubezen do domovine.
A zdaj, bolj kot kadarkoli šele cenim lepoto naše majhne, a polne čudovitih bogastev, države Slovenije proti kateri se peljemo. Zato prosim tebe, bralec od kjerkoli že prihajaš, kamorkoli se tvoje korenine raztezajo, kjerkoli se nahajaš zdaj, poišči v teh stvareh lepoto in jo ceni saj se skriva povsod, le kdaj pač za to potrebujemo nekaj da nas na to zopet spomni.

Tinkara

Zadnja vroča čokolada.

Čakanje na avtobus

Večerja v Beogradu.

          Sprehod po Beogradu in nakup spominkov.


                            Vse najboljše Dora.

 Še zadnja slika z vlaka, nasvidenje Srbija, končno Slovenija.

1 komentar:

  1. Bravo, ekipa, vidim,in slišim, da ste se imeli krasno. Mi vam zavidamo ;-)

    OdgovoriIzbriši