ponedeljek, 05. marec 2018

NAŠI VTISI


Zdajle gledam devet dni nazaj. Ko smo bili na isti meji kot smo zdaj. V teh dneh se je zgodilo marsikaj dobrega pa tudi marsikaj ne preveč zaželenega. Najbolj si bom zapomnila pripetljaja z Nikinim potnim listom, prijazne gospe na vlaku, kletno stanovanje,neskončno dolge stopnice v hotelu,  pisanje bloga vsak večer in smeh, ki ga je pisanje povzročilo, Beograda kot ne preveč čistega mesta, vožnjo z avtobusom, energične in včasih preveč glasne animatorje, prijateljice iz Livade, ki sem jih spoznala (Maša, Valerija, Kiki, Patricija, Romi in Ilvana), igre in dejavnosti na snegu (hoja s krpljami, nordijsko smučanje, flag football, sankanje, igre brez meja, just dance…),večernih plesov, jutranje telovadbe,  hrane in ne preveč prijaznega natakarja, učiteljev, ki so bili sproščeni z nami, svoje skupine, točk (ki jih animatorji niso hoteli dati Press Livadi, ker niso hoteli, da Slovenija zmaga) in neskončno goro smeha s prijatelji.
Spoznala sem drugačno kulturo balkanskih narodov. Bolj so sproščeni kot mi in znajo zelo dobro pokazati, če jim kaj ni všeč. Zdi se mi, da smo Slovenci bolj vztrajni in potrpežljivi. Na festivalu smo poskušali razumevati srbščino, zato sem spoznala tudi njihov jezik in cirilico, ki je kar težka pisava.
Bilo je lepo, a sem vesela, da se vračamo v še lepšo Slovenijo. Spoznala sem, da je bogastvo, da živimo v tako lepi, čisti  in razviti državi.



Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Eva Miklavčič









Slabih devet dni nazaj sem sedela prav na tem vlaku kot sedim zdaj in premišljevala o stvareh, ki se mi lahko zgodijo v prihodnjem tednu od doma in bila tudi malo v skrbeh. Izkazalo se je, de je bila skrb zaman, saj so nenehen smeh, spoznavanje novih prijateljev, športne aktivnosti in sprehajanje po hotelih, teden hitro pripeljale h koncu. Seveda pa ni čisto vse potekalo gladko. Soočili smo se s stvarmi kot so: dolga potovanja,  mraz, krivično izgubljanje točk, težave z natakarji in prehladom. Toda tudi z navzočimi nevšečnostmi sem se imela super in odhoda na Kopaonik  nisem niti malo obžalovala. V spominu mi bo predvsem ostal mraz in odlično doseženo drugo mesto. Nikoli pa ne bom pozabila prijateljev iz Livade, s katerimi smo preživeli odličen čas. Na kratko: teden na Kopaoniku je bila ena najboljših izkušenj v mojem življenju in ta teden bi z veseljem še kdaj ponovila.



Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Nika Skok







Ko se zamislim nad tem, kaj sem preživel, sem kar vesel. Bili smo na Kopaoniku, kjer smo se cel teden igrali. Bilo je super. Veliko časa smo preživeli zunaj, kar je bilo zelo dobro. Spoznali smo veliko ljudi, z nekaterimi pa smo tudi napletli prijateljske vezi. Pomembno je bilo sodelovanje in spodbujanje, kar nam je prineslo kar nekaj uspehov, drugje pa brez tega sploh ni šlo. Dosegli smo lep končni rezultat in sicer 61.00 točk. Dobiti bi morali 61.75 točk, kar bi nas povzpelo na prvo mesto, a so nas na vsak način hoteli pustiti na drugem in uspelo jim je. Bili smo razočarani nad animatorji, ker so nas ogoljufali, a smo ta občutek potlačili sami vase s smehom. Bilo mi je vseeno, ker sem vedel, da smo v resnici mi zmagali, na papirju pa naj piše kar hoče. Potrudili smo se in vesel sem bil, da sem lahko sodeloval na tem festivalu.
Prve dni sem bil precej zmeden. Srbija. Drug jezik, drugi ljudje in druga pisava. Ko sem prišel v hotel, sem se začudil. Bil je dobro opremljen (verjetno zato, ker sem bil prvič v hotelu) in še božično okrašen. Ko smo šli v sobe, smo razpakirali in kaj potem? Nič nisem vedel. Šele naslednjega dne se je začel festival in takrat so se stvari razjasnile. Razdelili smo se v skupine po 8. Naša se je imenovala Press Livada. Ime je nastalo iz imen obeh slovenskih šol, ki sta se udeležili festivala. Skupina je bila super, čeprav sva bila v njej samo 2 fanta. Že prvi dan je bila jutranja telovadba, zaradi katere smo vstali nekoliko prej, a kljub temu nisem bil zaspan. Dopoldne so bile dejavnosti zunaj. Bile so super, najbolj pa mi je bilo všeč kliskanje (sankanje, lopatanje). Po kosilu pa so bile dejavnosti v hotelu. Večinoma ples, kar mi ni bilo najbolj po godu, a sem preživel. Zvečer pa je bil disko. Tako je minil teden. Hrana je bila super, animatorji so bili super, skratka odlično. Na koncu tedna sem prav lahko razumel srbsko, poskusil sem tudi brati cirilico, ki niti ni tako težka. Vožnje je bilo veliko, prav tako čakanja, a se je splačalo. Če bi se dalo, bi šel še enkrat (tudi dvakrat) na podoben dogodek.

Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Franci Suhadolnik






Ker so že vsi svoje vtise napisali tako globoko, jih bom pa še jaz. Na megleno jutro, v soboto 24. 2. 2018, sem s starši prispela na železniško postajo v Ljubljano. Bila sem zelo vesela, da je dan odhoda končno napočil. Na postaji sem prvič videla učence in učenke iz OŠ Livada, takrat pa si nisem mogla predstavljati, da bom z nekaterimi postala tako dobra prijateljica. Vožnja v Beograd mi je bila bolj ali manj dolgočasna. 9 ur na vlaku navsezadnje ni malo. OK, nisem našla osebnega dokumenta in nastala je panika, ampak trenutno se trudim na to pozabiti, zato vas lepo prosim, da tega ne omenjate v moji bližini, hvala v naprej.
Na Kopaoniku pa sem preživela enega boljših tednov v svojem življenju. Uživala sem v aktivnostih in v celotnem, odlično pripravljenem, programu. Tudi če se mi ni ljubilo na kakšno dejavnost sem tja šla in skoraj vedno uživala. Srečna sem, da sem šla stvari poizkusit preden sem se odločila, če so mi všeč. Najbolj sem se imela, ko smo pisali blog, se pogovarjali z učenkami iz Livade, se igrali in gledali risanke. Večerni programi so mi nekoliko presedali zaradi glasne glasbe in izbrane glasbe, v kateri nisem uživala. Čeprav so nas »opeharili« za prvo mesto, nisem jezna ali žalostna, saj točke in nagrada niso pomembne, pomembna so vsa doživetja, ki smo jih bili deležni.
Zdaj, ko se vozimo nazaj sem potrta, saj vem, da je vsega konec. Ampak ni treba, da je. Mislim, da če na novo pridobljene prijatelje in prijateljske vezi, ki so se še okrepile, obdržimo, ne bomo tega nikoli, nikoli pozabili. Ta izkušnja mi je neprecenljiva in hvaležna sem, da sem dobila možnost iti na Kopaonik.


Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

 Nika Klančar







Sedaj sem na vrsti še jaz. Na Kopaoniku mi je bilo, kot predvidevam vsem, zelo všeč. Veliko smo plesali, se igrali, se smejali in zelo veliko telovadili. Tam sem prvič preizkusila tek na smučeh oz. nordijsko smučanje, kar se mi je zdelo zelo zabavno. K dobremu vzdušju so veliko pripomogli tudi animatorji, ki so na vsake toliko časa pribili kakšno šalo ali zabavno pripombo. Poleg šaljenja so vodili vse aktivnosti ter nas učili srbske kulture, ki je, mimogrede, zelo zanimiva.
Zdaj pa bom čas malo zavrtela nekaj dni nazaj, ko smo se usedli na vlak in začeli precej dolgo potovanje. Moja pričakovanja niso bila ravno visoka, mislila sem namreč, da bo zelo dolgočasno. To razmišljanje se je kmalu izkazalo za napačno. Večino časa smo se igrali različne družabne igre, se pogovarjali in opazovali okolico. Zgodilo se je tudi nekaj izredno neprijetnega (zgodba o založenem potnem listu), a se je vse na srečo, dobro končalo.
Moji prvi vtisi o Hotelu Junior niso bili ravno kot sem pričakovala da bodo. Izredno čudno se mi je zdelo božično vzdušje tam. Cela avla je bila okrašena s smrekicami, darili, božičnimi kapami in stvarmi, ki sodijo zraven. Sobe, v katerih smo stanovali naslednjih nekaj dni, so bile precej tople, kar je bilo čisto nasprotje razmer, ki smo jih bili deležni v našem hotelu v Beogradu. Če ne štejemo ponočevanja, smo tam spali odlično.
Ali sem se iz te izkušnje kaj naučila? Da, kar precej stvari v bistvu. Spoznala sem še veliko več lepot narave, veliko o življenju drugih ljudi ter, kako smo si posamezniki lahko različni. Izkušnja je bila nepozabna in zelo sem vesela, da sem se lahko udeležila tega festivala. Sedaj nas do hrvaško-slovenske meje loči le še kakšna dobra ura in kljub temu, da sem se v tujini imela zelo lepo, komaj čakam, da se vrnem domov in se vržem v svojo posteljo.


Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

 Hana Zalar Schroers

1 komentar:

  1. OOOO, kako ste lepo napisali. Človeku se kar milo stori! Vesela sem, da ste doživeli toliko različnih stvari in prav zaslužili ste si jih. Bravo, ekipa, sploh po zadnjem zapisu smo zelo začutili vaša občutja.

    OdgovoriIzbriši