Petek. Dan, ki se ga nobeden od nas ni veselil. Morali smo
se posloviti od svojih prijateljev, prijateljic, na katere smo se kar
precej navezali. Ko smo pakirali, so punce iz Dimitrovgrada prišle v
našo sobo. To je bilo prvič ko smo se objeli, potočili kakšno solzo
žalosti. Prtljago smo nesli k recepiji. Ko je pripeljal njihov avtobus
smo se poslovili že drugič. Nato sva s Matjažem puncam pomagala prinesti
prtljago do avtobusa. Sledilo je še tretje slovo. Bilo je najhuje, saj
smo se vsi zavedali, da se najverjetneje ne bomo nikoli več videli. Tudi
meni in Matjažu je v oko stopila solza, saj so bile punce res face in
smo skupaj preživeli kar nekaj čudovitega časa. Ko je njihov avtobus
odpeljal, smo imeli se kakšno uro časa, ki smo ga izkoristili za
druženje z puncami iz Sokola. Ob 11ih smo se vsedli na bus in odpeljali.
Na poti proti Beogradu sem sedel z Matjažem. Pogovarjala sva se o
stvareh, ki sva jih zamudila, zafrknila na festivalu. Iskreno povedano
sva nabrala kar nekaj stvari, ki bi jih naredila drugače. Sokolke so šle
z nami do Beograda, kjer smo se od njih poslovili. Tudi to slovo ni
bilo kaj dosti lažje, razlika je bila le ta, da smo se tokrat poslovili
od treh namesto sedmih punc. Nato smo se odpravili v našo Villo Forever,
kjer smo prespali noč. Pred tem smo šli se na čevapčiče in Kalemegdan.
Tudi sami smo se nekaj Srbkinjam kar precej dopadli, saj so ves čas
hodile za nami in hihitale. Sedaj, po prespani noči se zavedamo, koliko
so nam pomenili vsi prijatelji in prijateljice, ki smo jih tam spoznali.
Spomnili se jih bomo za vedno, za vedno nasmejane, prijazne in zabavne.
Matjaž & Domen
Ni komentarjev:
Objavite komentar